4. postna nedelja

1 Sam 16,1-13; Ef 5,8-14; Jn 9,1-41

Jezus ozdravi sleporojenega

9 ¹Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. ²Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« ³Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. ⁴Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. ⁵Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« ⁶Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči ⁷in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. ⁸Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« ⁹Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« ¹⁰Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« ¹¹On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem tja, se umil in spregledal.« ¹²Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Farizeji zaslišujejo ozdravljenega

¹⁸Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. ¹⁹Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« ²⁰Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; ²¹kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« ²²To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. ²³Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«

²⁴Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« ²⁵On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« ²⁶Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« ²⁷Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« ²⁸In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. ²⁹Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« ³⁰Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. ³¹Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. ³²Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. ³³Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« ³⁴Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Duhovna slepota

³⁵Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« ³⁶In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« ³⁷Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« ³⁸Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. ³⁹In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

⁴⁰To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« ⁴¹Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.«

»›Veruješ v Sina človekovega?‹ ›Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?‹«