Približevati se Bogu, ga častiti, občutiti ubranost in lepoto ter biti ljudem v veselje so globlje težnje, ki jih je naš človek zaznaval, negoval, pa tudi ohranil v vseh preizkušnjah svojega časa. »Želja po lastnem zboru se je uresničila v letu 1894, ko so v župni cerkvi v Divači postavili nove orgle. To leto je tudi mejnik, od katerega dalje štejemo leta našemu pevskemu zboru…« Tako je o tradiciji petja pri nas v Divači zapisano v knjižici »100 let zborovskega petja na divaškem«. Cerkveno petje kot vzvišeno posredovanje sporočila in zbliževanje z Bogom se je v Divači navkljub težkim obdobjem, prepovedim in praktičnim težavam (pomanjkanje pevcev, literature, prostora) ohranilo vse do danes tudi po zaslugi posameznikov, ki so to plemenito umetnost vzgajali med nami, hkrati pa ogromno pripomogli k ohranitvi slovenske besede in kulture ( prvi pevovodja g. Čič, njegov naslednik učitelj Bano, organist in pevovodja Peter Rijavec, njegova naslednica ga. Milka Sila, g. Šavli in g.Bernetič). Približevati se Bogu, ga častiti, občutiti ubranost in lepoto ter biti ljudem v veselje so globlje težnje, ki jih je naš človek zaznaval, negoval, pa tudi ohranil v vseh preizkušnjah svojega časa. Obris zbora, ki z večjimi ali manjšimi spremembami živi danes pa je postavil g. Milan Stepan, župnik v Divači med leti 1985-1995. Njegovo delo je nadaljeval in nadgradil g. župnik Lojze Furlan. V času njegovega delovanja, smo se odločili za obnovitev in povečanje kora- zaradi dotrajanosti smo mogočne orgle razstavili, nadomestile pa so jih nove elektronske orgle. Od njegovega odhoda dalje pa zbor vodim Petra Sosič. Redno se pevci, kolikor nas je, srečujemo na pevskih vajah ob petkih zvečer v župnišču. Za nas je pomembno, da s petjem pripomoremo k lepšemu in bolj doživetemu bogoslužju svete maše, zato se trudimo ohranjati ljudsko petje, saj le tako dosežemo namen, da ob nedeljah cela cerkev, vsi skupaj povezani častimo Boga. Posežemo pa tudi po drugih bolj zahtevnih delih, s katerimi pripomoremo k še slovesnejšim sv. mašam ob božiču, veliki noči in ostalih praznikih ter priložnostih, kot so poroke, vsakoletna srečanja zborov kraške dekanije, peli smo ob otvoritvi nove kapelice v Divači, ob ponovitvi srebrne maše župnika Milana Stepana, skupaj z otroškim zborom pripravili krajši program pred polnočnico in še bi lahko naštevala. Naj omenim še, da je ob praznikih zbor nepogrešljiv tudi v podružničnih cerkvah v Dolnjih Ležečah in v Škocjanu. Trudimo se, da naučene pesmi kar najbolj dovršeno odpojemo, saj smo mnenja, da je osvojeno besedilo, melodija svojega glasu, odnos do pesmi…pogoj, da bo naša pesem tudi molitev. Za uspešno delovanje zbora je, tako kot pri vsaki skupini, pomembno tudi prijateljstvo med nami. Mi ga gojimo tako, da si priskočimo na pomoč, smo si v oporo v težkih trenutkih, skrbimo za starejše člane, v lepih trenutkih se skupaj veselimo, lani pa smo se skupaj odpravili tudi na izlet v Prekmurje. Zagotovo nam letos podobna nagrada ne uide. Naši načrti za prihodnost so še naprej tako zvesto slaviti Boga s pesmijo z željo, da bi se zboru pridružilo še več novih članov - pevk in pevcev, ki jih je Bog izbral in jim podaril izreden dar petja. Petra Sosičhttps://zupnije-divaca-lokev-vreme.rkc.si/index.php/content/display/60